Na letošnjem zboru članov je padla ideja o dvodnevnem kolesarskem izletu. Tokrat naj bi se na avanturo odpravili z gorskimi kolesi, zato so nekateri člani zavihali z obrvmi, saj v domači garaži stoji le cestno kolo. Ko smo obelodanili datum odhoda in razkrili predvideno traso, več ni bilo poti nazaj. Vremenoslovci so nam obljubili sončen vikend, zato so tisti brez koles hitro poklicali bližnje kolesarske servise in si rezervirali MTB kolo. Na izhodiščni točki na Loki se nas je zbralo 8 MTBjevcev, medtem, ko je bila Tina na »cestni raketi«, zato nam je le zaželela srečno pot, poljubila Janija v slovo, nas fotografirala in že je sledil start po makadamski poti in z nahrbtniki na ramenih v smeri Dolenjskih Toplic. Tam sta nas s šilcem domačega, kavo in še toplo pehtranovo potico pričakala Urša in Iztok.
Nato smo vsi skupaj nadaljevali pot proti Podhosti ter dalje po gozdi cesti pričeli z dobrim 6 km dolgim vzponom proti Rogu. Urša in Žiga naj bi dajala tempo, da nas testosteron ne bi že na začetku preveč hitro poganjal navkreber. Pa priznam, ni šlo tako počasi, saj je Urša zastavila konkreten tempo. Pod Pogorelcem sta Urša in Žiga pomahala skupini v slovo. Urša je imela nalogo, da naše nahrbtnike z avtomobilom dostavi na naš cilj, Žiga pa je tudi s svojimi 13. leti prekašal samega sebe in se več kot zadovoljil z odhodom domov proti Novemu mestu in prevoženimi več kot 50 km.
Ostalo nas je še 7 »traktoristov«, kateri smo nadaljevali pot proti Žagi-Rog. Na vrhu smo si privoščili krajšo pavzo, nismo pa bili sami, tam je že bila večja skupina z avtomobili z LJ registrskimi tablicami. Ravno so pričeli iz prtljažnikov nositi hrano in pijačo za cel bataljon, vključno s polnim žakljem krompirja! Smo bili prepričani, da nam bodo ponudili kakšnega kratkega (konec koncev smo jih prav prijazno ogovorili), pa so počastili le sami sebe in nekaj minut za tem že začeli prepevati od samega veselja. Pravi razlog, da smo zaključili s pavzo in se podali naprej, proti Rajhenavu in Koprivniku.
Pot od tu naprej je šla večinoma navzdol, kar je marsikomu privabilo nasmeh na usta, le Jani se je bolj kislo držal, saj mu je dan pred tem Aljaž na palec desne noge zvrnil sedežno garnituro, posledice pa so bile očitne. Verjetno se je na tak način želel znebiti konkurenta na furi, a je Jani vseeno zagrizel v »gištel« ter se ni predal. Ko smo imeli v mislih, da smo že blizu cilja, saj je bil pred nami le še uživaški spust, pa je kot strela z jasnega med nas priletel obrabljen rek, a na cesti še kako resničen, »nesreča nikoli ne počiva«. Na enem zadnjih ovinkov makadamskega odseka je Iztok spregledal velik kamen, postavljen ravno na »idealni liniji«, in grdo padel. Kar nekaj časa smo bili v skrbeh in razmišljali ali bomo na območju brez signala uspeli priklicati reševalno službo. Na srečo je bil Iztok vsaj pol tako hraber kot so bili partizani, ki so nam na tem območju nekoč izborili svobodo, pot do 20 km oddaljenega cilja je namreč nadaljeval kljub bolečinam in z obvezami. Vmes je uspel priklicati Uršo, jo seznanil le z nekaj skopimi detajli o padcu ter ji hkrati naročil dodatno zalogo sanitetnega materiala.
Kot, da ni bilo že dovolj adrenalina, je za »piko na i« poskrbel še pes, ki se je le nekaj kilometrov pred ciljem zapodil v naša kolesa (morda je zavohal kri), a se je tokrat k sreči končalo srečno. Sledil je idilični spust proti Kolpi ter nato naš cilj Prelesje, točneje do Madroniča, kjer smo imeli rezervirana prenočišča. Aljaževa žrtev Jani (saj se še spomnite tistega, ki je dan pred odhodom na prst dobil sedežno), se je na žalost po končani etapi počutil preslabo, da bi nadaljeval z nami, saj je palec meril za dva, pa tudi barva ni bila več kožnata. Na pomoč je poklical Tino in tako smo dobili še drugo žrtev prvega dne.
Šepet reke Kolpe nas je tiste, ki smo prespali na seniku (odlična izkušnja mimogrede) zbudil že pred 7. uro zjutraj, zato smo ob meglicah in sončnih žarkih z užitkom srebali jutranjo kavico, se spomnili in zamrmrali Verderberjev komad, Lepa so jutra v Beli Krajini…
Kmalu so vstali tudi tisti, ki so namesto senika rajši izbrali posteljo, saj je že prijetno dišalo po zajtrku. Napolnili smo si trebuščke, oblekli v drese, pripravili napitke in potno hrano. Tokrat nam je Urša že drugič v dveh dneh pomahala v slovo, ob njej pa je razumljivo stal tudi Iztok, padec je vseeno pustil nekaj posledice, ki so ga prikrajšale za pot nazaj s kolesom. Kar hitro smo ga strpali v avto, da ga ne zagleda kakšna domačinka in se ga ustraši. Zdaj približno vemo kako naslednji dan po dvoboju izgleda boksar.
Cilj je bil, da drugi dan na poti domov obiščemo nove kraje, zato je prvi del poti potekal po asfaltni cesti, preko Tanče Gore, Doblič, Mavrlena in Stražnega vrha, nato pa končno pravi teren za naša kolesa. Makadam in dooooolg vzpon proti Mirni gori. Za vmesno pavzo je poskrbel Zavod za gozdove. Ustavil nas je »uniformiranec« in prosil za 5 minut našega časa. Izvajali so projekt/anketo o razgledanosti obiskovalcev tamkajšnjih krajev, gozdov, znamenitosti, itd… No, kakorkoli, bilo je tudi nekoliko poučno, saj na kar nekaj vprašanj nismo poznali odgovora, vseeno pa smo predlagali, da bi bila kakšna informativna tabla več zelo koristna, tako za pohodnike kot kolesarje. V nadaljevanju smo naleteli še na 4 njegove sodelavce, pri katerih smo se anketiranja izognili, so nam pa vseeno prišli zelo prav z nasveti o izbiri prave poti na neoznačenih razpotjih brez 4G signala. Utrujenost je bila v bližini Gač ravno pravšnja, zato smo ob omembi hamburgerja imeli vsi pred očmi samo še to dobroto. Iz gozdne poti smo se pripeljali ravno na sredino edinega pravega dolenjskega smučišča in se uzrli na makadamsko pot, ki je vijugasto vodila proti gostišču, hkrati pa uzrli tudi kolesnice na travniku, ki so brez ovinkov vodile direktno do našega omizja. S hamburgerji v očeh smo se zapodili po smučišču in kmalu spoznali, da naša kolesa in znanje niso povsem kos adrenalinskemu spustu. Hamburgerji so hitro zbledeli, malce smo se u hlače, kot pravijo, pa vendar je bila tokrat »Fortuna« na naši strani. Ko smo izvedeli, da je hamburgerjev zmanjkalo, smo bili kar malce razočarani, odločili smo se za Gaško dilco v kombinaciji s pivom, njami, ni nam bilo žal, mali kulinarični orgazem. Da nas v nadaljevanju poti ni tiščalo, nam je prijazno osebje za likof ponudilo še gačjo slino, in že smo zajahali konjičke ter se odpravili skozi Komarno vas proti Bazi 20. Za slovo od Roga nas je čakal še 6 km dolg spust, na katerem smo bili zaradi dogodkov prvega dne vsi malo bolj previdni.
Po kratkem postanku pri Finkovih in natovarjanju nahrbtnikov smo se hitro odpravili proti domu, saj sta v tem času Rogla in Pogi že načrtovala napad na zadnji klanec. V mestu smo si podali roke, se strinjali, da je izlet uspel 99 % (kam je odšel procent vemo) in si zaželeli srečno. Po tako uspešni vikend akciji smo sodelujoči enotnega mnenja, TO MORAMO PONOVITI!
Igrali smo: Urška Bučar, Matej Bašelj, Aljaž Kulovec, Jani Mušič, Tina Čujež, Simon Makuc, Brane Bojanc, Žiga Remih, Iztok Fink, Mitja Remih ter kamen + levi ovinek.