Med tem, ko se je “dirkaška” ekipa Sprinta namenila osvajat naslova Kralja in Kraljice Krvavca, nas je Nika (tadruga) povabila na gorsko-kolesarski izlet po krajih, kjer nas je skupaj z družino peš vodila že pozimi. Tadej je zagotovil, da bo obveljala ugodnejša od petih vremenskih napovedi, pofočkani kandidati pa itak vemo, kam kdo spada, zato se kazanja mišic in fejk-“turističnih” tempov nismo nadejali. Zato, obetavno.
Startali smo pri Arkovih doma, nato pa se izven prometnih poti, preko Nove vasi in Blok, povzpeli na Slivnico. Tam je ta dan potekala nekakšna liga v največ kolesarskih vzponih. Mi si črtice nismo prislužili, saj bi se morali tja povzpeti iz smeri, kamor smo bili namenjeni kasneje, pa nič ne de.
Po spustu v Cerknico, smo se zapeljali še do Rakovega Škocjana, kjer smo si ogledali slikovito kraško dolino z naravnima mostovoma.
Po kosilu smo jo mahnili proti Cerkniškemu jezeru, ki smo ga sprva nameravali obvoziti, pa nam je nek tip zagotovil (za vsako rit palca raste!), da je močvirje prevozno, saj da gre skozi lepa (!) in utrjena (!!) pot. Z idejo o slikoviti bližnjici in vožnjo po “vodi” (po zemljevidu, a veš), nismo pristali daleč od tega – vode namreč. Makadamska cesta je z nami opravila nekje sredi jezera, med delovnimi stroji, ki obnavljajo vodovod, kroženje po razmočenem terenu, v iskanju trdnih tal, pa nam je pobralo več energije kot za en Trdinov vrh vzpona. Z načetimi živci smo se le vrnili na izhodiščno točko in presihajoče jezero, kot sprva planirano, obvozili. Nika je kasneje doživela prvi defekt v zadnjih 50.000 km, ko pa smo opravili s še zadnjim vzponom ta dan, nas je dohitela tudi ena tistih slabših vremenskih napovedi. K sreči nam sedemnajsti čut poti ni dal nadaljevati, ko se nam je to sprva zazdelo, tako smo se toči, ki je sledila v naslednji minuti, izognili. Pot smo pozneje nadaljevali zgolj v rahlem dežju in primerno ohlajeni, a okrepčani z vsemi priboljški, ki jih bencinske črpalke imajo ponuditi. Naše oči so sprehod po trgovini namreč opravile vsakih 10 minut, zato nismo prepričani, koliko časa bi naš budget “za kufe pa Radler” še zdržal.
Dolenjo vas smo dosegli ob ugodni delovni temperaturi in na dež že popolnoma pozabili. Na koncu smo nabrali 120 km in za 1500 vm vzpona. Če smo se uvrstili na “high-score” kakega od segmentov na poti, nimam pojma, se pa kljub temu, da ne dirkamo, štejemo med kolesarje. Sej solo fure so fajn, ampak s folkom, ki še ima občutek in kolesa ter užitka med seboj ne izključuje, se je pa tut lepo vozit. ❤️
Nepozaben kolesarski vikend!