Po tradiciji Sprintovci zaključimo leto s skupinskim pohodom z družinami in prijatelji. Ker smo v preteklosti osvajali Gorjance že po mnogo različnih poteh, smo se tokrat odločili, da gremo pogledati kako strmi so klanci na Mirno goro.
Naše izhodišče je bilo makadamsko parkirišče Vrčice. Od tu dalje nas je pot vodila najprej mimo nekaj hiš ter podrte cerkve ter nato preko travnika oz. pašnika na katerem je še vedno uživala skupina konj.
Pot je nato kmalu prešla v gozd, kjer se je pričelo nekoliko strmeje vzpenjati. Kasneje nas je na poti čakalo tudi nekaj križišč ter hoje in prečkanj makadamske ceste, vsepovsod pa je bila pot ustrezno označena s planinskimi smerokazi in markacijami. Ob zadnjem prečkanju ceste nas je čakal še, kot rečemo kolesarji, nekoliko zahtevnejši zaključni vzpon, ki pa se je na vrhu, tik pod Domom na Mirni gori prevesil v prijetnejši naklon.
Dom na Mirni gori je bil sicer osrednji cilj pohoda, kljub temu pa se je kar nekaj pohodnikov odločilo pot nadaljevati do samega vrha gore. Mirna gora je namreč 1047 m visok, z gozdom poraščen vrh, ki se nahaja na jugovzhodnem robu Kočevskega roga. Z vrha, ki ima vpisno skrinjico in žig, zaradi že prej omenjenega gozda, ni razgleda. Mirna gora je s svojo višino tudi eden najvišjih vrhov Bele krajine.
Brez malice na žlico tudi tokrat ni šlo. Za odlično gobovo juho, joto ter bograč je poskrbela gospodarica Doma na Mirni gori, še posebej pa smo bili navdušeni nad domačim kruhom.
Tako kot pri mnogih poteh, nastanku cerkva ter imen krajev je tudi Mirna gora povezana z ljudskim izročilom. Slednje pravi, da je v lepem gradu na gori nekoč živel zmaj s tremi srci. Imel je sestro, ki je bila lepa kakor vila. Nikomur pa je ni dal za ženo, ker se nihče ni upal k njemu, da bi si jo izprosil. Pod Mirno goro so takrat živeli trije bratje, ki se niso bali niti zmaja s tremi srci. Na smrtni postelji jim je oče rekel: »Pojdite na Mirno goro v zmajev grad nevesto iskat! Kdor si jo bo pridobil, bo srečno živel dolgih sto let.« Zgodba se konča tako, da je šele tretji brat premagal strašnega zmaja. Potlej je priredil zabavo in povabil nanjo vso srenjo izpod Mirne gore. S svojo lepo ženo je živel v gradu dolgih sto let.
Drugo ljudsko izročilo pravi, da je v votlini na gori domoval zloben zmaj. Ko je v dolini dozorelo žito in zorelo grozdje, je bruhal hudourne oblake. Iz njih je padala debela toča, ki je sedem let zapovrstjo uničila ves pridelek. Ker je zavladala lakota, so se ljudje zatekli po pomoč k sv. Frančišku Ksaveriju, varuhu pred vremenskimi neprilikami. Ko so nad zmajevo votlino pozidali svetniku posvečeno cerkev, so hude ure prenehale, gora pa je dobila ime Mirna gora.
Povratek v dolini je potekal po isti poti ter v več skupinah, saj so se nekateri, ali nekoliko dlje zadržali za mizo, ali pa odpravili še na razgledni stolp od koder smo imeli na dlani celotno Belo krajino.
Sprintovci in prijatelji, hvala vsem za dobro družbo. Za konec vam in vašim najbližjim želim lep in miren preostanek praznikov ter srečno v novem letu z veliko varnimi in prijetnimi dogodivščinami.
