3:00 pred Kalio, kot je zapisal Mitja, pobudnik današnjega dogodka. Boštjan + Tanja, Urška + Iztok, Rok + Katja in Mitja + Simon. Zamudnik plača rundo na najdražji lokaciji, je pripisal. No, zamudil ni nihče. Ekipa osmih smo se podali na nedeljski izlet v visokogorje, cilj – Krn (2244 m).
Renaultov sponzorski kombi (hvala Revoz!) je v družbi dveh zgovornih deklet vozil Mitja. Ja, da ne bi zaspal, a ne, ko pa sonce še nekaj časa ni vzšlo. Ostali so na zadnjih sedežih še malo podremali. Na avtocesti kljub zgodnjim jutranjim uram sploh nismo bili sami. Prva postojanka pa šele jezero Jasna v Kranjski gori. Potem pa smo po 25 serpentinah prišli do prelaza Vršič, kjer nas je začela pozdravljati jutranja zarja. Po še enkrat toliko serpentinah na drugi strani, nekaj prav zanimivih ptičih na cesti, nekaj nasproti vozečih avtomobilih, pa mimo Kobarida in po nekaj kilometrih ponovnega vzpona, smo prišli do našega izhodišča, Planine Kuhinja. Tam pa hitra malica (sendviči in štrudelj), trdno zavezani planinski čevlji, pohodne palice, nahrbtniki in gas proti vrhu Krna, ki smo ga opazili že iz parkirišča.
No, gas ravno ne. Pisalo je, da je do vrha 3.5 ure hoje, na prvi pogled ne preveč zahtevne poti. Pot smo začeli po redkem gozdu, dobro markiranem s kravjimi »bombicami«. Pa prva skupinska fotografija, na kateri smo bili še vsi nasmejani.
Nato pa se je začel vzpon proti vrhu. Travnata pobočja so se po nekaterih delih dokaj prijetno vila proti vrhu, ponekod pa kar strmo vzpenjala. Po slabi uri hoje smo se približali manjšemu številu zapuščenih hiš. Zaselek Slapnik je tam še iz vojaških časov. Imeli smo zanimive ideje, kako bi se jih dalo turistično izrabiti. Odžejali smo se pri bližnjem napajalniku za živino, iz katerega je pritekla prijetno hladna in sveža voda. To si je potrebno zapomniti za nazaj.
Z nekaj postanki za energijske prigrizke in požirke in v ritmu kravjih zvoncev smo se nato vztrajno vzpenjali po grebenu. Presenečala nas je dokaj široka in travnata pot, s katere smo lahko opazovali še jutranje meglice v dolini, vijuganje reke Soče, gorsko cvetje in vse prelepe planine, ki so nas spremljale na našem vzponu.
Nekje na polovici poti so nas obsijali prvi jutranji žarki. Kljub prijetnim temperaturam in krasnemu vremenu, smo imeli na trenutek občutek, da je vidna razdalja med parkiriščem in vrhom ves čas enaka. Noge so postajale utrujene. Ja, pot je bila dolga.
Vedno ožja in vedno bolj kamnita, dokler nismo prispeli do Gomiščkovega zavetišča na Krnu. Čista zmaga. Prvič sem bila na dvo-tisočaku, zato sem tudi dala za rundo, vidno utrujena, vendar v sebi zmagovalka.
Ne, ne grem… je odzvanjalo iz mojih ust, a so me prepričali, da sem premagala še tistih nekaj metrov do vrha. Tam pa – čudovit pogled na visokogorje, Krnsko jezero, Triglav in vse ostale lepote, ki jih naša ljuba dežela premore. Nekaj trenutkov prilagajanja na višino, užitkov ob pogledih in občutku zmage osvojenega vrha, nato pa skupna fotografija.
No, kot pravijo, imajo kolesarji po vzponu nagrado, da se z vrha v dolino odpeljejo, nas pa je čakal še sestop, ki pa ni bil nič kaj lažji od vzpona.
Utrujene noge, vedno višje temperature, premalo spanja, vendar smo zmogli. Aja, pa tisti napajalnik je bil še vedno tam in kako je bil dobrodošel za osvežitev. Ne le notranjo, tudi zunanjo.
Na parkirišče do našega kombija smo prišli še ravno pravi čas, saj so nas je že med preoblačenjem začele božati osvežilne dežne kapljice, pred katerimi smo potem s kombijem previdno bežali v dolino. Odločili smo se, da bomo hitreje nazaj, če gremo skozi Novo Gorico. Ustavili smo se še v Ajdovščini, kjer je postrežnica poskrbela, da smo si odpočili noge in postali lačni. Pice so bile kljub slow motion odzivu osebja odlične. Po avtocesti smo se nato zaradi viška turistične sezone počasi odpravili nazaj.
Mitja se je odlično odrezal kot šofer, Rok z izbiro lokacije. Celotna ekipa pa z razumevajočim tempom vzpona in sestopa, prilagojenem najšibkejšemu členu. Hvala vam za vso podporo.
Biti član KD Sprint ni zgolj nabiranje kilometrov s specialkami. Veliko vrednost imajo tudi tovrstna druženja. Ko bi jih le bilo še veliko. Zato sem rada članica našega društva.
