Dne 24.6.2017 je v sosednji Hrvaški potekal vzpon na Zavižan. Že nekaj časa sem vedel za ta vzpon, ki je bil tokrat ravno v času mojega dopustovanja na Hrvaškem. Odločil sem se, da ga odpeljem, ker pa je trasa v veliki meri makadamska, sem jo odpeljal s CX kolesom.
Jutro je bilo precej oblačno in v času vožnje sem razmišljal, da nimam ničesar z dolgimi rokavi za spust v dolino po dirki. Te skrbi so me minile že pol ure pred startom, ko je kar začelo teči izpod čelade, čeprav sem bil v senci.
Na startu v Senju se nas je zbralo okoli 170 kolesarjev, pripravljenih na vzpon dolg 37 km s 1.800 metri n.m. na Zavižan, ki je na višini 1.594 m.n.m. Okoli 100 jih je startalo na višini 1.000 m.n.m, na 20. km, na Oltarih.
Po blagem prvem delu poti se je začel kar konkreten vzpon z več kot 14 % naklona, ki se je spreminjal, vendar nič poravnal. Srčni utrip je tako hitro narastel. Po prvih 6 km brez sence smo zapeljali na del ceste, kjer je bil makadam. Takega v Sloveniji ne poznam, kamni na cesti so bili kar konkretni in se jim je bilo vseskozi potrebno izmikati. Vsake toliko časa je bil kakšen kos asfalta, samo sence pa nobene.
Po 20 km vožnje sem prispel na Oltare, 1.000 m.n.m, temperatura pa kar 35 °C. Po rahlem spustu po lepem asfaltu se je začela težko pričakovana senca, po skoraj 5 km dolgem ravninskem odseku, pa se je začel še zadnji del klanca. Prvi del po asfaltu je bil zelo tekoč in ne preveč strm, do vhoda v Nacionalni park Velebit, kjer pa se je začela mešanica makadama in betona, ki je bil v zelo slabem stanju. Ves čas vožnje smo morali prehitevati kolesarje, ki so startali iz Oltarjev in so bili slabše pripravljeni.
Po prihodu iz gozda na zadnje parkirišče sem imel že vsega dovolj, cilja kar ni bilo od nikoder. Pognal sem se še na zadnji spust, ki pa je bil precej kaskaderski, saj se je kolo zaradi drobnega peska večkrat vdrlo, nakar pa sem zagledal kočo na Zavižanu, ki je bila oddaljena slabih 700 m na vrhu 15 % asfaltiranega vzpona, kjer me je prvič zagrabil krč v nogi.
Na cilj sem pripeljal po 3 urah in 15 minutah. Naslednje leto bom moral voziti lažji prenos, 40 x 32 je namreč pretežak.
Po počitku in okrepčilu na vrhu pa je sledil hiter spust proti Sv. Juraju. Že zaradi tega se je splačalo priti gor.