Že globoko v drugem delu poletne kolesarske sezone, ko marsikomu morda ni več do divjanja, ponovno začnemo iskati drugačen ritem ali občasne alternativne aktivnosti. Z mislimi še zdaleč nismo pri jeseni, nam pa te pred vročino in gnečo ob morski obali, še pogosteje, čeprav se s tem ne hvalimo, bežijo v hribe.
Po lanskem uspelem pozno-avgustovskem pobegu v visokogorje, smo se vsi navzoči strinjali, da ima Sprint na Triglav odlično tandenco, da postane še ena od tradicionalnih Sprintovih aktivnosti. Tako tudi je. Vremenska napoved nam za našo drugo skupno osvojitev najvišjega vrha Slovenije sicer sprva ni obetala nič dobrega, a se je skoraj zadnji trenutek le izkazalo, da bomo izlet uspeli izvesti na že dolgo zastavljeni dan.
Da se izognemo napovedanemu popoldanskemu dežju, smo odhod ponovno definirali ob marsikomu, za vikend nerazumljivih urah, čemur je očitno nasprotovala tudi neprištevna instanca mene, ki je budilko ob pol dveh zgolj nonšalantno izklopila. Razumevajoči družbi se imam zahvaliti, da sem bil kljub temu poleg, predčasnemu pakiranju pa, da je bila zamuda komaj opazna.
Do našega izhodišča, doline Krme, smo tako kljub povečanemu prometu v smeri meje z Avstrijo, prispeli praktično po urniku in jo s skromno zasedenega parkirišča mimo Zgornje Krme do Kredarice mahnili malce čez 4:40. Noč je bila tik pred mlajem temna, nebo pa po večini oblačno, zato smo v kombinaciji z zgodnjim odhodom, prvo uro posegli po čelnih svetilkah. Ker se nam vremenski napovedi navkljub, ni mudilo nikamor, smo se odločili za lagoden tempo in tako imeli čas resnično uživati v razgledih in dnevu, ki se je prebujal.
Do Triglavskega doma na Kredarici smo brez obremenjevanja s časom tudi tokrat prispeli v 2:45 urah, nakar smo si privoščili kratko pavzo in se preko Malega Triglava v dobrih 50 minutah povzpeli še do Triglava. Zadovoljni ob naši še eni osvojitvi Triglava in Aleksovi prvi, smo si segli v roke, se kljub visoki oblačnosti zazrli do koder nam je segel pogled in opravili obvezno fotografiranje 🙂 Zaradi nekoliko slabše napovedi ta dan na Triglavu res nismo pričakovali posebne gneče, a sem bil vseeno navdušen nad dejstvom, ko smo v nekem trenutku, med vikendom, na vrhu bili sami.
V dolino smo se, tako kot lani, podali mimo doma Planika ter nazaj proti Krmi, kjer so nas prav na začetku strmega pretežno skalnatega spusta proti Gornji Krmu dohitele prve dežne kaplje, za katere pa se, zaradi prijetne misli o ta dan že doseženem cilju, nismo kaj dosti zmenili.
Dež je še pred vrnitvijo v dolino povsem ponehal in po prehojenih 20 km, smo bili že pošteno lačni, zato glede kosila “na žlico” v Kovinarski koči nismo imeli pomislekov 🙂
Najlepša hvala navzoči družbi za prijeten dan in bujenje, podjetju Revoz za kombi, ki nam ga dobrodušno posodijo in s tem močno olajšajo izvedbo naših izletov, ter tudi vsem ostalim podpornikom za vsakršno obliko vzpodbude ter pomoči!
