Pred desetimi dnevi je Mitja v prijaznem povabilu k odkrivanju lepot Kočevskega Roga napisal, da se naše specialke počasi pripravljajo na zimsko spanje. Odlična priložnost za na ponovno skupno druženje je bil zato današnji ogled ene najlepših jam v naši kraški okolici, Apolonove jame. Zbrali smo se družina Fink Bučar, Bašljevi in Remihovi fantje, Aljaž in Mateja Kulovec ter Bojančevi.
Štirinajst članov KD Sprint ob točno določenem času na običajnem štartu za vzpon na Bazo 20. Tokrat z avtomobili. V družbi dveh izkušenih jamarjev, Klemna in Anžeta, smo se odpravili po še dobrih 19 kilometrih zavitih poti mimo čebelarskega doma v Podstenicah naprej, v smeri Kočevja. Parkirali smo nekaj metrov stran od vhoda v jamo.
Preverili smo naše čelade in svetilke, si dobro zavezali vezalke, nadeli rokavice in se za pogum okrepčali z domačim. Tokrat nepekočim, saj je Mitja rekel, da je letina sicer huda, bo pa zato obilnejša. Vse nas bo počakalo in priložnosti za to se obetajo v kratkem.
Le nekaj skal od gozdne poti, kupov listja in sledi gozdnih prebivalcev nas je pričakalo temačno brezno. Tisti, ki smo do takrat bili še kar zgovorni, smo začeli zbirati pogum in le s strani opazovati privez vrvi na bližnje drevo, opasanje varnostnega sedeža prvim pogumnim za okoli deset metrski spust do dna jame.
Vsi strahovi, vse ovire so bile kmalu premagane. Nekateri so se med čakanjem na spust preostalih splazili skozi manjšo luknjo v steni do mini jamske dvorane in pri tem že dobili sledi skalnatega podzemlja na svojih oblačilih. A nič za to. Vse za prijetno nedeljsko doživetje.
Po Klemenovih uvodnih minutah jamskega bontona smo se spustili po krajši klančini in kmalu zagledali prve kapnike. V bistvu nas je presenetila njihova velikost. Nekateri so bili precej debeli, drugi tanjši, videli smo kar nekaj krajših špagetov ter ponvic. Ker v jami ni urejenih stezic, so morali biti naši koraki previdni, da nam ni drselo. Ob koncu jame smo pozdravili speče netopirje, ki pa se niso dali motiti. Poziranje ali pač dopovedovanje, naj jih pustimo v miru, v zimskem spanju.
Jama je bila glede na zunanje temperature, ki so se vile okoli ničle, precej prijetna, zato nas v njej ni zeblo. Preizkusili smo jamsko temo, tišino pa malo težje. Eni smo bili bolj klepetavi.
Apolonova jama, ki je najverjetneje dobila takšno ime zaradi svoje lepote, sodi med manjše kraške jame. Med ogledom smo opazili kar nekaj podorov zaradi strukture tal, ki so zakrili prehod v nadaljevanje jame. Izkušenejši jamarji seveda najdejo tiste skrite ozke tunele, ki jih vodijo naprej, za nas pa se je ogled jame pri enem takšnih večjih podorov končal.
Vrnili smo se na mesto spusta, kjer pa nas je sedaj čakal navpičen dvig po kovinski lestvi. Bili smo junaki, dokler se nismo začeli dvigovati. Premagovanje lastne teže, blatni čevlji, mrzla lestev in 10 metrov navpičnega dviga je na izhodu vsakemu vzelo malo sape. Greli smo si premražene prste in se veselili za vsakega, ki je naslednji uspel priti na površje. Še dobro, da so pomagale jamarske vrvi, spodbude domačih in prijateljev ter močne Branetove roke, ki so v družbi Žige in Ožbeja vlekle in pomagale pod Anžetovim strogim jamarskim nadzorom.
Konec dober, vse dobro. Še skupna fotografija, pospravljanje vrvi in ostale jamarske opreme in že smo bili pri avtomobilih. Po sladkih Janjinih prigrizkih se je organizator Mitja v imenu društva zahvalil Klemnu in Anžetu, članoma Jamarskega kluba Novo mesto za nepozabno doživetje. Sta rekla, da smo bili dobra skupina in sta nas povabila na morda nove jamarske podvige. Nikakor ne bomo manjkali na naslednji avanturi!
Obljubili smo si še skupen kolesarski izlet, nato pa nas je mraz že spomnil na toplo govejo juho in ostale priloge nedeljskega kosila, ki so nas čakale na domačih štedilnikih.
Nepozabna izkušnja. In že se veselimo novih dogodivščin, ki smo jih že dali v naše plane. O njih pa kmalu!