Sandi Bayer se od leta 1992 vsako leto enkrat odpravi na Nanos. Včeraj sta se mu pridružila Brane in Dragan.
Start je bil ob 16.00 v Žabji vasi. Pot je vedno enaka: Novo mesto-Kočevje-Ribnica-Sodražica-Bloke-Cerknica-Unec-Postojna-Razdrto.
Do Kočevja je bil v grupi tudi Erik Kraševec. Po skoraj štirih urah (3:59 :-)) vrtenja pedal je grupa prispela v Razdrto. Tu nas je pod Nanosom že čakal avto s pohodniško opremo. Po zamenjavi oprave je sledil tri četrturni vzpon do Vojkovega doma, kamor smo prispeli v mraku. Popili smo zasluženo pivo, pojedli jabolčni zavitek in se družili z avtomobilsko-pohodniškim delom odprave. Pol ure je hitro minilo in že smo bili z lučkami na poti v dolino. Po ponovni menjavi oprave smo se odpravili domov po poti prihoda. Pridružil se nam je Tadej Prešern. Večino poti je bil na čelu Sandi. Za pot nazaj smo porabili tri minute manj – misel na posteljo in počitek je dober motivator 🙂 V Novo mesto smo prispeli nekaj po tretji uri.
Izlet je bil lep in seveda dobra generalka za skok na Triglav, ki se bo zgodil 30. julija ob 00:00.
Dragan
-
- Takole je bilo ob 16. uri na startu.
Dragan je slikovito opisal turco dveh sprintovcev, ki sta se pridružila Sandijevi ekipi. Bil sem poleg, čeprav sem sprva omahoval – razdalja, noč, udoben kavč doma, pa mi ni žal udeležbe. Nova zanimiva izkušnja. Nepozaben je pogled z Nanosa na morje podnevi, in kača lučk, ki se vije po avtocesti ob povratku. Ja, pa vožnja ponoči, ko je bila vsa cesta naša – to je treba doživeti.
Morda se naslednje leto, 1.7., opogumi še kdo iz naše družbe. Letos je pet udeležencev opravilo le z peš vzponom – od tega tri dekleta in Tadej samo povratek s kolesom.
Ni težko, saj se vozi enakomeren tempo z več postanki, primerno za marsikoga. Vse je v glavi, ali kot je zapisal Sandi »Kjer je volja tam je pot – tam smo mi!«
Brane
