Nad mestom se je dvigala dušeča teža praznične evforije, za katero sem tudi letos vnaprej vedel, da me bo pustila melanholičnega, pri čemer pa nisem imel druge izbire, kot da se ji prepustim. Z izkrivljenimi družbenimi normami, ki na čast dobrim trem decembrskim možem velevajo, da vsem, če jih le imamo radi, kupimo idealna darila, ter manično kričimo velike prazne obljube, se nikoli nisem prav dobro poistovetil. Vse, kar sem si letošnji veseli mesec vsako jutro, ko sem za Golovcem zagledal Kamniško sedlo in ostalo družbo, pravzaprav zares želel, je bil mir in lepo vreme (še naprej).
Po avgustovskem SPRINT-u na Triglav smo dobili navdih, da podvige, ki vključujejo odlično družbo in hribe izvajamo še pogosteje. Zimski pohodi na Trdinov vrh so sicer bili na našem urniku že od nekdaj, a smo realizaciji v Sprintovem duhu nekaj več doslednosti ter frekvence po Mitjevi zaslugi zares vdihnili šele v zadnjih dveh mesecih, tam nekje po Ljubljanskem maratonu in vsi vertikalni kilometri v obliki pošihtarskih večernih ali nedeljskih jutranjih duhovnih vaj skokov na Trdinov vrh so bili, ne le obliž, temveč balzam za dušo.
Vsaki periodični aktivnosti običajno radi dodamo tudi kak pomenljivejši motiv ali pred sabo začrtamo nek cilj, ki je z njo povezan. Po zgledu Sandija Bayerja, ki na Kredarico hodi vsak dan samostojnosti in enotnosti smo tako že avgusta še pod vtisi zadnjega selfija z Aljaževega stolpa sklenili, da gremo 26. decembra proti Triglavu in našemu cilju rečemo enostavno “SPRINT na Kredarico”.
Na zbornem mesu, kjer nas je ob 2:30 čakal kombi, se je zopet zbralo pravljično število udeležencev – šest Sprintovcev ter eden od Sprintovih sponzorjev in idejni oče izleta, Sandi Bayer. Po nekaj nadoknadenih kiticah zamujenega spanca smo s takrat še skromno napolnjenega parkirišča v Dolini Krme odrinili kakšni dve uri kasneje in v temno ter hladno noč z motivom, da na Kredarici pričakamo sončni vzhod, zakorakali z odločnim tempom. Na račun obiranja pri obeh startih je bil od začetka odločen tempo že skoraj preko meje udobnega in lotevati se me je začel dvom ali se nisem znova znašel v klasičnem “Kolesarskem nategu” (“lagano sportski” -> prva grupa za avtom), kjer se kot “pogovorni tempo” v resnici po koncu smatra posmehljiv pogovor družbe nekje na čelu o tem, kdo je kdaj odpadel. “Užitek” vsakdo pojmuje po svoje (kar v resnici spoštujem) in sčasoma smo začetno zamudo očitno nadoknadili, hladilo nas že dolgo ni več, rdeči obrati in pekoč občutek pa so popustili, kar je bilo verjetno pogojeno s tem, da je tempo tudi v resnici za vse udeležene postal udoben. Za nekatere morda celo preveč.
Avgusta nas je pot na Triglav vodila dva dni po polni luni, tokrat pa dva dni pred mlajem, zato v tem primeru do pol ure pod vrhom nismo občudovali prebujajočih se vrhov, temveč zgolj sledili z ostrim snopom svetlobe obsijanim korakom pred seboj. Ker že lep čas ni deževalo, je bila pot suha, poledenel sneg pa nas je pozdravil šele kakih 700 višinskih metrov nad našim izhodiščem, ob svitanju pa smo okrog meje 2000 metrov nad morjem že nataknili tudi dereze, brez katerih si vzpona, sploh pa spusta, ne bi bilo moč predstavljati.
Okrog 7. ure smo naglavne svetilke že lahko ugasnili in se v zadnje pol ure vzpona do Kredarice prepustili naravnost romantični svetlobi, ki nas je nato spremljala vse do vrha. Ko smo dojeli, da več nimamo možnosti, da sončni vzhod ob 7:43 zamudimo, smo brez pritiska in z nasmeški na obrazih naredili tudi nekaj fotografij prebujajočega se jutra in se v miru sprehodili do vrha, kar nam je kljub zimskim razmeram vzeli le čisto malenkost več kot poleti.
Triglavski dom na Kredarici iz strani Krme zagledaš tik pred vrhom in občutek, ko sem znova stopil pred njega in se ozrl v dolino je bil… magičen. Z Mitjem sva se objela in sam sebi sem se zdel blazen frajer, ker na ta dan in ob tej uri stojim malo pod vrhom Slovenije. Pozabili smo na vse slabe misli, izvlekli fotoaparate in “odpirali darilo”, ki se je dogajalo pred nami. Magično.
Po zaključku fotosešna, smo se v domu ob čaju (še enkrat hvala, Sandi!) pridružili tahitrim, na kratko posedeli in se že začeli pripravljati na povratek v dolino, za skok do Triglava pa tokrat nismo bili ne tehnično, ne psihično pripravljeni.
Sonce je bilo iz trenutka v trenutek višje in okoli nas je nastajal tako čudovit dan, da nam je bilo prav hudo, da moramo (že) dol. *smrk* Polagam vam na srce – za lepe stvari si vzemite čas in se sami v dolino vračajte še počasneje (in pozneje) od užitkarskega dela naše odprave in definitivno je vredno vsta(ja)ti zgodaj 🙂
Po nekaj pristankih na riti (sem omenil, da je pot precej poledenela?) in foto-počitkih smo po dve-in-pol-urnem reševanju sveta in pametovanju, kateri vrhovi so okoli nas, ter kod bi se najbrž dalo kaj luštnega odplezat, vendarle prispeli do kombija, tam pa nas nista čakala Brane in Sandi, saj sta 15 km pohod podaljšala še s prav toliko dolgim raztekom do Jesenic. Bravo!
Po preoblačenju in pakiranju, mi je sicer šel po glavi kak dober kos govedine, a preverjeni ideji o pici Moby Dick v Črnivcu nismo niti malo nasprotovali. Doma smo bili ob 14h in kdo neki bi nam verjel, kje smo ta dan že bili? 🙂 Po še eni skupinski fotografiji smo si segli v roko, se zahvalili za prijetno leto 2016, ter se zadovoljni odpravili vsak k sebi. Za naprej pa lahko rečemo le, da naglas že razmišljamo o novih izletih 😉
Uroš Skušek pravi
Lepo napisano. Hvala vsem za družbo, nepozabno je bilo.
Iztok Fink pravi
Fantastično se bere. Fotografije bom pa še enkrat pogledal na monitorju. Carji!
Tina Ličina pravi
Res dobro napisano. Izjemne slike. Vsa čast za podvig. ?
Bohinc Saša pravi
svaka čast! Hude fotke!
Tanja Poljšak pravi
Fantastično ?