Goni Pony

Običajno si solo projekti ne zaslužijo novice v imenu društva, ampak Goni Pony niti ni bil zastavljen kot solo projekt. Čeprav sem na vodi čutil, da me zopet utegne doleteti ta čast, sem v soboto zjutraj sklenil, da (te) objave ne bo, ampak ker je včasih treba iti preko sebe, je tudi tokrat pač drugače.

Udeležba na drugem Red Bull-ovem vzponu z Rogovimi Ponyi iz Kranjske Gore na Vršič prvi junijski konec tedna, je bila v naših koledarjih že od marca, a kljub early-bird prijavi, nismo bili niti med prvih sto prijavljenimi, ki so bili deležni še uradnega kolesarskega dresa znamke Sportful. Vršič je lep klanec, ki ponuja še lepše razglede, KD Sprint pa premore tudi nekaj ljubiteljev retro koles, ki jim za tovrstne hece ni potrebno reči dvakrat. Zato ni bil vrag, da se ne bi našli trije, ki smo tri mesece vznemirjeno pričakovali ta dan, izbirali pravo retro opravo, iskali (lepo ohranjene) Ponye in postrani gledali njegov zadnji zobnik. Da nam slednji ne bi vzel volje, smo se tudi zavestno izogibali treningom na Trško goro, Paho in podobno strme klance, vedeli smo le, da “bo že kako” in se brez veliko obzira okoli vozili z ostalimi športnimi rekviziti 🙂

Vse je šlo po načrtih. Našel sem rdečega Ponya, z Marčem sva mu nadela nove pnevmatike z belim robom, usposobila luči, zamenjala razbite odsevnike, Miran pa je prispeval 20t zobnik, kakršen je po tehničnem pravilniku največji dovoljen. Ziher je ziher 🙂

Odkar sem se izoliral od vseh informacij podatkov iz okolice, živim manj obremenjeno, o vremenski napovedi pa se zavedno tudi nisem informiral. Zadnji teden sem vseeno dobival namige, da naj le ne bi bilo tako vroče kot lani oz., da kaže celo na dež. Ne razumem sporočila, a kdo morda ne bi šel? Od petkovega večernega juriša na Mehovo so bile noge še malce težke, med kotaljenjem nazaj v dolino pa sem od salte čez dobro skrit slepi železniški tir nekje ob Ruperč vrhu, iztržil še top udarec krmila v stegensko mišico, za katerega mi ta še danes ni niti malo hvaležna. Situacija seveda obvladljiva, še vedno sem z optimizmom zrl v naslednji dan, nakar me sredi Afterja kliče kompanjon ter šofer in mi namesto z navodili za odhod, postreže s “slabo kaže” občutkom. Neki neki neki dež, neki neki neki žena rojstni dan. Se slišmo zjutraj in zjutraj “Oprosti”.

Živim več ali manj za vikende in teh mi ob trenutnem življenskem ritmu za vse plane ter ideje, ki jih moja utrgana betica premore, včasih močno primanjkuje. Preveč močno sem se že ufural, da bom ta dan s Ponyem na Vršiču, da bi si dovolil ta dan ostati doma in to na kakršenkoli način kasneje obžalovat ali lastno srečo polagat v roke drugim. Prov, pa sam! Pony je, kar se prepogibanja na pol tiče, noro dobra stvar za zlaganje v prtljažnik brez potrebe po podiranju sedežev in že sva z Veterničko drvela na drug konec države. Sončnih 22 ºC, perfektno, čez Ljubljano še kakšna več, nekaj dežnih kapelj pa le mimo Lesc in Jesenic.

Od Jesenic proti Kranjski Gori je nebo nekoliko osivelo in ob mojem prihodu je tri ure pred startom res še deževalo, a 16 ºC očitno ni motilo prav nikogar. Od nekaj čez 600 prijavljenih s plačanimi štartninami, jih je v Kranjski Gori na račun “kisle napovedi” manjkalo manj kot 10%, po registraciji udeležencev ter tehničnem pregledu koles, pa smo uro pred startom, parado s 573 Ponyi skozi Kranjsko Goro izvedli že z zavihanimi rokavi. Nekoliko nižje temperature in možnost dežja na vrhu sem vzel v obzir tudi pri izbiri oblačil in tako je namesto retro kratkih hlač ter majice, v nahrbtniku ki jih je organizator s kombiji peljal na vrh, pristala kar kombinacija “pravih” kolesarskih oblačil za razmere med 5 ter 18 ºC. Odločitev sploh ni bila napačna.

Iz centra Kranjske Gore smo ob 15h končno zapeljali po Vršiški cesti mimo hotela Lek ter jezera Jasna proti Vršiču. Čeprav sem v nekoliko preveč “kolesarski” opravi med vsemi jugonostalgiki izstopal in dajal občutek, da bom gor med prvimi, še zdaleč nisem imel takšnih ambicij. V ospredje se tako nisem pretirano drenjal, 20t zadnji zobnik pa po ravnem hitro razvrtiš, zato sem prvi kilometer komaj sledil vsem kamikazam. Čim se je cesta postavila navkreber, pa sem končno prišel na svoj račun in s prednostjo 4 zob več zvozil večino klancev, ki so jih mnogi prehodili. Obraba materiala skozi leta poskrbi, da različne objemke na kolesu izgubijo trenje oz. se rebra zgladijo, zato se rado pripeti, da se ti med aufsitzanjem in ob tem prevelikem pritisku na krmilo, to premika naprej, sedež pa občasno zdrsne nazaj,… Strašljivo, ampak se naučiš obvladovat tudi to. Le revežu, ki je že pred prvo serpentino (v hrib?!) nosil v vsaki roki pol Ponya, ki je bil prelomljen pred pregibom, ni bilo pomoči 🙂

Od vsega navijanja gledalcev, ostalega dogajanja na progi in kljub oblačnemu vremenu, lepih razgledov, je vzpon mineval presenetljivo hitro in brez težav. No ja, le vsakič ko sem vstal na pedala, sem s kolenom brcnil v plastično startno številko, zaradi katere imam skoraj do krvi podrsana kolena. 🙂 Kakšnih 200 višinskih metrov pod vrhom se je znova ulilo in na Vršič smo pribrcali v frišnih 5 ºC. Po fotografiranju ob tabli, ki označuje vrh, naj bi praviloma do odhoda v dolino počakali še zadnjega udeleženca, a bi preoblačenje v suha oblačila potemtakem hitro izgubilo svoj smisel. Vseeno je organizator reagiral hitro in na vrh poleg naših nahrbtnikov ter čelad dostavil tudi plastične palerine, katere smo hitro razgrabili in začeli uhajat v tujino še pred varnostnim avtom.

Veliko je klancev, ki bi jih raje odpeljal dvakrat gor, kot enkrat dol in med njih spadajo tudi tlakovani odseki Vršiške ceste. Jasno, Pony ni tako togo kolo, ki bi neravnine požiralo tako neudobno kot moderna cestna kolesa, pa vseeno spust ni najbolj ležeren predvsem na račun zavor. Prednja služi bolj za okras, sicer pa bi jo, v kolikor bi čeljust dejansko “grabila”, verjetno odlomilo, zato sem preventivno preko vilice pripel še plastični vezici. Med spustom se tako zanašaš na torpedo in upaš, da ti veriga ne pade z zobnika. Fingers crossed! Seveda, tako kot krmilo ni bilo dizajnirano za aufsitzanje predimenzioniranih ljudi, tudi torpedo ni bil predviden za 13 km spuste, zato so vse postojanke ob progi, kjer so v smeri Vršiča delili pijačo, med spustom ponovno prišle do izraza z bazenčki vode, namenjenimi hlajenju pregretih zavor. Po parih kilometrih spusta, preden človek sploh pride do kakšnega bazena, je v ozračju že močno prisoten vonj po pregreti kovini, iz peste pa se že pošteno kadi zažgano olje, zato so obcestne pipe in naravni “umivalniki” preko katerih se steka voda z vrha, močno dobrodošli. V tistem trenutku sem dojel, čemu imajo nekateri na sedežni opori ali prtljažniku pripet mini-gasilni sprej ali do peste speljano infuzijsko cevko z vodo. Drži, med udeleženci so bili tudi MacGyverji.

Deževat je prenehalo na približno isti nadmorski višini, v dolino pa smo se na prireditveni prostor, kjer se se dogajanje nadaljevalo v družbi Magnifica, pripeljali povsem suhi.

Po nekaj panoramskih krogih po sončni Kranjski Gori, sem jo prijetno utrujen mahnil domov, s Ponyem sva skočila še do Velike Zvezde, kjer sva bila deležna precej več pozornosti, kot bi je požela v Ljubljani, a sva ugotovila, da je za takšne relacije prav imenitno prevozno sredstvo.

Na koncu je tudi solo izlet izpadel prav luštno, Goni Pony je definitino izkušnja vredna ponovitve, vsem ki pa vas ni blo ali niste šli – itak je to vaša osebna odločitev. Mogoče nas bo pa drugo leto več, vendar na podlagi dosedanjega trenda sumim, da bi se tako ali tako videli le v avtu, na startu, cilju in prireditvenem prostoru 🙂