Gran Fondo Giro d’Italia

Čeravno je kolesarska sezona še razmeroma mlada (razen za tiste, za katere se nikoli ni niti končala), smo se nekateri Sprintovci brezglavega dirkanja v Kostanjevico na “kufe”/Oštrc že nekoliko naveličali, #pošihtarska Vahta pa ipak prehitro mine. Saj ne rečem, radi imamo okolje, ki nam je dano, vendar ko s kolesi (četudi v prtljažniku) prevozimo lokalne in nacionalne meje, predvsem pa tiste v glavi, nam srce prične biti z drugačno kadenco.

V dneh, ko v medijih ni športnih novic brez vsaj ene omembe Dirke po Italiji, se nas je 11 Sprintovcev in Sprintovka odpravilo na kraj dogajanja 13. etape Gira, kjer je dva dni za ProTour kolesarji potekal rekreativni maraton, le da smo rekreativci Medio Fondo ter Gran Fondo Giro d’Italia odpeljali brez dela trase med Palmanovo in Cividalom.

Dvakrat sem prebral e-mail, ki je sporočal, da se na parkirišču pred novomeško Kalio dobimo ob 3:45 in ko sva ob 3:44 na parkirišču stala le dva, še enkrat. Običajno sem bil jaz tisti, ki je vsaj 10 minut zamujal. Kam gre ta svet? 🙂 Po utečenem natovarjanju obeh kombijev, smo bili tudi hitro na avtocesti, v Ljubljani smo pobrali še Martina, na 40 minut spanca podlage do odhoda pa se je 2 urni super-power-nap usedel ravno na pravo mesto. Ob prebujanju mi le nekako ni šlo v račun, kako da smo po dveh urah vožnje šele na Barju ter zakaj neki bi bil na izložbi enega največjih ob-avtocestnih počivališč v državi napis “Picerija Vrtojba”. Aja, tisto zadaj pravzaprav le ni Krim.

V Cividale del Friuli, kjer je najbrž še danes vse v znamenju rožnate barve, smo prispeli dovolj zgodaj, da smo se lahko s kolesi na start prikotalili v zmerno lahkotnem ritmu. Nekaj dileme nam je povzročalo le oblačenje, saj nismo vedeli – rokavčki ja/ne, brezrokavnik ja/ne? Čista poletna oprava se je kasneje, ko so se temperature povzpele preko 22 ºC, izkazala za edino možno pravo odločitev. Nekaj minut čez 8, le pol ure prezgodaj, smo bili na mostu čez Natisone že precej daleč od najbolj zagrebenih na startu. Ko so odzvonili zvonovi in so nas v stilu čisto prave dirke poslali na traso, me je hitro prevzel občutek podoben lanski udeležbi na rekreativnem maratonu v italijanskem Trentu, Charly Gaul (ali pa pač z vsakega maratona, ki je pravzaprav dirka). Od prve sekunde dalje ni več prijateljev, saj namesto na skupno vožnjo, vsak računa na lastne ambicije, zamudniki iz ozadja lovijo vlake in čim zapeljemo s tlakovanih ulic na asfaltno cesto, se hitrost na ravnini že povzpne nad 45 km/h. Jao. 🙂

Po začetnih kilometrih v stilu prometnega režima Palerma, se je situacija že znatno normalizirala in z naštudiranim višinskim profilom trase v glavi smo že nekoliko bolj ekonomično poganjali pedala naravnost proti zašiljenemu vrhu pred nami, Matajurju. 8,3 km dolg vzpon s povprečnim naklonom 8,8%, ki se je začel čisto brez uverture, je že povzročil nekaj selekcije. Na trenutke dokaj težak, sicer pa (tako kot celotna trasa) izredno lep vzpon, ves čas po senci, na cesti pa napisi “ROGLA”, “MOHORIČ”, “MEZGEC”, “BOLE”,… Hudi k poper 🙂 Na vrhu sem pri prvi okrepčilni postaji že ujel Zvoneta, ki mi je pobegnil na spustih in tak trend sva več ali manj nadaljevala do cilja. Tak, individualen dan, skratka. Če smo ob laičnem preučevanju višinskega profila malce zamahnili z roko, češ “Eh. Matajur, mal dol, spet mal gor, pol pa več al manj do cilja navzdol”, nam je že Medio Fondo dal kar dobro lekcijo, da tu ne gre biti lahkomiselen 🙂 Klanec, klanec, klanec, še mal klancanja po grebenu s čudovitimi razgledi na Kolovrat in okoliške hribe, nato pa si kar od nekje na cilju v dolini 🙂

Ozračje je bilo že pošteno segreto in čeprav bi v teoriji bili še pripravljeni Medio Fondo podaljšati za  60 km in 1300 vm, če bi s tem komu rešili življenje, so čedalje bolj utrujene noge velevale, da morda pa le ne velja pretiravati, saj smo nenazadnje nekateri imeli še dolgove od prejšnjih dni ter plane s prihodnjimi. Očitno je takšnega mnenja bil večji del zadovoljne in prijetno utrujene ekipe, ki se je znašla pri kombiju. Podkrepili smo se s testeninami in v travi med krošnjami dreves počakali še ta pogumne tri ter počasi odrinili proti domu.

Zdelo se nam je, da pot domov traja celo večnost, a veseli, da smo nazaj, smo si z nasmeški na obrazih zadovoljno segli v roke in sklenili, da si bomo v bodoče tovrstne podvige prizadevali izvajati bolj pogosto in nato odšli vsak sebi. Upamo, da nam takšno ali podobno zgodbo res uspe v tolikšnem številu ponoviti čim prej, zato – hvala Družba in kolo, ker ste več kot le tisti (nujno potrebni) “ventil” v glavi.