Sprintovci Bojan, Brane in Dragan smo se pridružili Sandiju Bayerju na jubilejnem desetem skoku na Triglav. V topli noči, v soboto, 30.7.2016 so ob 0:00 iz Žabje vasi zavrteli pedala še Slavko ter Marko in Mitja, kolesarja, ki ju je v službi animiral Bojan.
Trasa je bila ustaljena – skozi Žužemberk, Ivančno Gorico, Grosuplje, Ljubljano, s krajšim postankom na bencinski črpalki, naprej skozi Medvode, Kranj, mimo Radovljice in Jesenic. Tu je ob nas nekaj časa peljal voznik skuterja, čigar zvedavost smo povezovali s popoldanskim obiskom ruskega predsednika Putina. V Mojstrani se je začelo daniti, ko smo se začeli vzpenjati po makadamski cesti z asfaltiranimi vzponi v dolino Vrat. Na parkirišče pod Aljaževim domom smo prispeli nekaj minut čez pol šesto zjutraj. Tu nas je že čakal Tadej z našo pohodniško opremo.
Po menjavi opreme smo shranili kolesa v drvarnico Aljaževega doma. Na vzpon po Tominškovi smeri so se nam pridružili še Tadej, njegov prijatelj, Matija in Boštjan. Od Kredarice proti vrhu je bilo potrebno prehitevati trume varovanih “romarjev” v navezah. Aljažev stolp smo dosegli v dobrih treh urah hoje in plezanja. V drenu na vrhu smo poiskali svoj košček skale za počitek in malico. Čudovit razgled v jasnem vremenu je občasno zastrla rahla meglica. Ker se tudi poleti na vrhu pohodnik hitro ohladi (rezervna oblačila so dobrodošla), smo se po kratkem počitku obrnili v dolino in zakorakali v drugo polovico poti.
Spust do Kredarice je zahteval več pozornosti, saj trume vzpenjajočih pohodnikov niso nehavale. V Triglavskem domu na Kredarici smo dopolnili vodne zaloge in Draganu na ljubo je padla odločitev, da se v dolino spustimo po nekoliko daljši poti čez Prag. Po prečkanju ostankov ledenika smo srečali Haralda, kolesarja iz Villafrance, ki se je na vrh vzpenjal z ženo Mario ter za hip poklepetali. (Naj spomnim – Harald, sicer tudi planinec, je najvišji iz skupine katalonskih kolesarjev, ki so nas obiskali en teden prej, tisti, ki nas je informiral o turi po Pirenejih 2017).
Pred sestopom na dolinsko pot, smo se ustavili in osvežili ob mrzlem hudourniku. V Aljažev dom smo prispeli ob 12:45. Tu smo si do prihoda zadnjih pohodnikov privoščili malo počitka. Okoli 15 ure smo vsi skupaj spet zajahali kolesa. Kmalu po prihodu v Mojstrano so nas policisti zaradi cestnih zapor usmerili na sicer zaprto kolesarsko pot do Jesenic. Blizu Radovljice smo imeli prvi postanek in nadaljevali skozi Kranj, Trboje, Tacen do naslednjega postanka v Šentvidu. Sledila je naporna vožnja po kolesarskih stezah čez Ljubljano. V Lavrici je nasproti pripeljal Erik in povlekel triglavski vlak s sedmimi vagoni do tretjega počitka v Ivančni Gorici. Po ohladitvi in dopolnitvi zalog na bencinski črpalki je sledila hitra vožnja do Novega mesta, kamor smo prispeli okrog devete zvečer. Zaključili smo pri Sandiju z manjšo pogostitvijo ob desetem jubileju.
Opisana pot s kolesom je dolga približno 330 km in 2200 višinskih metrov ter približno 1900 v.m. planinskega vzpona in spusta. H kolesarski poti pa vsak udeleženec prišteje individualno pot od/do doma z nahrbtnikom, kar znese npr. pri Branetu še kakih 25 km in 400 v.m.
Slike je posnel Tadej Prešeren
Ste pa od hudiča!!!!!
Bravooo ekipa