Vsaka zgodba ima svoj začetek in tudi ta se je začela ko se je končala zgodba z izletom 252. Namreč vsak pravi avanturist ne sme nikoli prenehati z avanturami in vsak izziv mora biti še nekoliko večji kakor izziv poprej. Občinstva, ki prisluhne njegovim zgodbam, ne sme zabavati z istimi zgodbami znova in znova. Od tu želja, da se vedno prekašaš samega sebe. Če je bil Izlet 252 (v resnici se je končalo pri okrogli 300) samemu sebi dokazat, da zmorem iti na daljšo potovanje, je bil Trst 381 to izjavo še potrditi.
Zakaj Trst 381? Vedno sem imel neko željo videti Trst, slovensko obalo do Devina, reko Timavo in seveda Kras. Drugi del tega podviga pa je 381. Številka pomeni število glasov, ki jih je na volitvah v občinski svet prejel moj prijatelj Jiří Volt, s katerim sva bila na večer preštevanja glasov skupaj in skupaj trepetala ali bo ali ne bo. Veselje je bilo nepopisno, ko je ta številka omogočila njemu, da se prebije v občinski svet in tako soustvarja prihodnost našega mesta.
Ideja da se poveže ti dve želji se je porodila kaj kmalu po novem letu, ko sem na Stravi začel risati kolesarske zemljevide in videl, da je število km do tam in nazaj zelo podobno številu glasov, ki jih je prejel Jiří. Prvi podvig da opravim to avanturo je bil že 24.4.2015, vendar je bil datum še prezgodaj in delo v Revozu onemogočalo konkretnejšo pripravo na ta izziv. Vendar sem spoznal pot do tam in ugotovil kaj lahko pričakujem ter se tako lažje pripravil na ponoven izziv.
Zbral sem ekipo, nabavil hrano in pijačo, napolnil avto z bencinom in se odpravil na pot ob 22:30 izpred doma. David Ilar se je usedel v moj avto in skupaj sva šla proti Ljubljani mimo Trebnjega, kjer sva pobrala mojega brata, Marka Puclja. Seveda jaz sem bil že na kolesu. V Ljubljani smo se vsi trije skupaj zbrali na Dolgem mostu in nadaljevali pot proti Trstu, kakor so to počeli naši predniki, ko so tovorili slovensko robo v svet. Pot se je nadaljevala proti Vrhniki in čez Vrhniški klanec proti Logatcu. Zanimivo pri tem pa je, da v tisti noči nisem bil edini, ki se je odločil kolesariti po teh poteh. Namreč med potjo sem vedno znova srečeval Gerta iz Dunaja, ki je delal 1000km dolgo pot od Ajdovščine do Ajdovščine in sem mu vsake toliko časa pomagal delati zavetrje in luč, ko mu je njegova ugasnila. Na Vrhniškem klancu sva imela tudi pravo debato o tem in onem in kot bi mignil je bilo klanca konec. Naslednič smo se ponovno srečali v Postojni, kjer smo z ekipo imeli krajši postanek, kjer pa sem mu ponudil, da ga spremljam do Senožeč, oz dokler se najine poti ne razidejo. Po Senožečah je zame sledil rahel blagoslov, namreč po konstantem gor in dol, bolj gor kakor dol, je sledil spust proti Trstu, kjer je bil naslednji postanek. Tam sta si šoferja rahlo opomogla in sočasno zadremala medtem ko sem jaz opazoval na pomoli pristan neke križarke.
Po tem, ko sta šoferja oddremala svoj spanec, smo se napotili proti Devinu, kjer je bil postanek za kavo, ter ponovno obrnili proti Sloveniji. Kras – človek bi se lahko kar zgubil tam. Ne samo od lepot, pač pa ker vse tako med seboj si podobno. Ko sem vozil po tistih cestah gor in dol sem imel vedno občutek, da sem to že videl 5 minut nazaj ali pa da sem po tej cesti ali čez to vas že zapeljal. Vse se enkrat konča in tudi tiste Krasa je bilo konec, ko sem pripeljal do Sežane. Od tam naprej je pot vodila proti Senožečam in se je iz ovinkaste razgibane poti spremenila v ravno depresivno cesto. Zakaj depresivno? Ker sem imel na števcu višinomer, ki mi je vseskozi kazal višino okoli 330m.m.v. vendar sem vedel da so Senožeče visoke 560m.n.v. Ko pa sem dočakal klanec, je bil ta na ravni cesti, tako da sem ga vedno videl naprej in nikoli njegovega konca. Tu se je tudi začelo nihanje v razpoloženju. Recimo da je bilo tukaj razpoloženje kar nizko, je po Razdrtem narastlo in do Postojne sem verjel, da sem Superman. Ta vera je hitro pojenjala, ko sem vozil do Unca, nakar mi je nekaj spet dalo krila po katerih sem brzel mimo Cerknice do klanca na Bloke. Tam je razpoloženje spet nekako začelo upadati vendar je vera v to, da zmorem ostala še vedno visoka. Na Blokah pa se je začela agonija z dežjem. Najbolj mi je motilo, ker je bila cesta mokra in si nisem mogel privoščiti divjanja po ovinkih v dolino do Sodražice. Po Ribnici je dež ponehal in do Kočevja je bila cesta suha, toda energija je že vidno usahnila. Nekako sem zbiral zadnje atome moči in volje da sem praktično po lokalni cesti od Kočevja do Dvora prekolesaril. Nad Dvorom, oz. Laščah nas je ujela nevihta in prisilila v vedreje v lokalni gostilni. Tam sem začel razmišljati, da bi končal ta izziv in vrgel puško v koruzo. Bil sem premočen, zeblo me je in brez energije. Po 15 min se je deževje nekoliko umirilo in energija povrnila, tako da smo se na hitro odločili zadevo zaključiti. Na srečo ni deževalo ko smo se spuščali s polžjo hitrostjo po mokrih serpentinah do Dvora in upali, da ne bi padec slučajno predčasno zaključil izziva. Dež se me je usmilil do Straže, kjer pa je v kombinaciji z močnim vetrom pokazal da se z njim ni zahecati. Toda pregovor pravi, kjer Bog zapre vrata tam odpre okno in »burja« je kot nalašč pihala v mojo smer ter sem z zadnjimi atomi moči prijadral do picerije Eldorado z 381km na števcu.
Tam nas je pričakal Jiří, kjer je celotni ekipi častil pijačo in jedačo. Za kaj bolj podrobne zgodbe iz avanture pa sem pripravljen deliti vsakomur, ki bo šel z mano na kolo in me bil pripravljen poslušati.
https://app.strava.com/activities/334153217/overview
