V nedeljo, 16.11.2014 se je Igor Štrbenc prvič udeležil in uspešno pretekel maraton v španski Valencii. Sicer še vedno zapisan kolesarstvu, se po nekaj mesečni odsotnosti od kolesarjenja že veseli prihodnje sezone. Več o maratonskem krstu si preberite v nadaljevanju. 😉
Ko sem na začetku letošnjega leta obrnil četrto dekado, sem si zadal, da bom v letošnjem letu odtekel tekaški maraton. In ker obljuba dela dolg, sem športno sezono 2014 zaključil z mojim prvim maratonom. Rezultat: 3:11:32.
Že vrsto let je moja “ljubezen” kolo, oz. kolesarjenje, zato sem si letos pogosto postavljal vprašanje: “Kolo ali tek?” Odločil sem se, da bom v prvi polovici leta pretežno kolesaril, v drugi pa kolo obesil v garažo in s koncem avgusta začel samo s tekaškimi treningi. Že v naprej sem vedel, da bom zagotovo na hudi preizkušnji zaradi prekratke tekaške zgodovine in premalo tekaške kilometrine vendar vem, da težja kot je preizkušnja, večje je zadovoljstvo. Zelo težko sem se v celoti odpovedal kolesarjenju, vendar zaradi slišanega in vsega spoštovanja do maratona, sem zastavljeni cilj vzel resno in odgovorno.
Glede na to, da sem preko leta zelo malo tekel, mi je ustrezal malo kasnejši termin. Za moj prvi maraton sem s pomočjo predloga Fit kluba izbral tretje največje mesto v Španiji – Valencio.
Skupaj z ekipo 22 tekačev iz Novega mesta smo na pot krenili v petek, kjer smo iz Milana imeli večerni let do Valencie. Prihod in nastanitev v apartmaje je bila v poznih večernih urah, oziroma po približno 11 urah potovanja.Kljub malce slabšemu spanju zaradi glavobola (dolga pot, dehidracija, prvič na letalu, kakšno večerno pivo preveč…) se je sobota začela z nasmehom in s toplim soncem na terasi apartmaja, za nameček pa je bila zelo optimistična tudi vremenska napoved.
Kljub želji, da se dan pred maratonom vzdržim hoje, smo se peš odpravili do približno 3 km oddaljenega arhitekturnega čuda, največje znamenitosti Valencie – mesta umetnosti in znanosti, da prevzamemo štartne številke in okusimo Paello izvirno jed iz Valencie. Ob vračanju v apartmaje so nas na poti nezaustavljivo vabile sladke mandarine, ki rastejo na vsakem drugem koraku. Zaradi skušnjave po sladkih oranžnih vitaminih, oz. preveč olupljenih sadežev, sem namesto popoldanskega počitka popoldan preživel aktivno, v ponavljajočem se živahnemu tempu do toalete in črvičenju v trebuhu. V večernih urah smo se družno zbrali in dorekli še zadnje maratonske načrte. Sledil je samo še odhod na spanje z obveznim Andrejevim domačim “orehovčkom”, ki je dokončno pomiril trebušne duhove.
Po jutranjem bujenju na dan maratona in še zadnjem karbo polnjenju, smo se s taxiji odpeljali do rezervirane italijanske restavracije v bližini starta, kjer smo v miru zaužili dozo maratonskega kofeina in se pripravili na ogrevanje. Jasno nebo je nakazovalo lep sončen dan in slednjega smo si želeli vsi. Po skupinskem fotografiranju smo se podali v štartne boxe, ki so bili postavljeni po štartnih številkah, glede na čas.
Nekaj minut po deveti uri se je dolga karavana maratoncev začela premikati, sam zaradi oddaljenosti od štarta in pred maratonskega vznemirjenja nisem niti slišal štartne pištole. Po prehojenih prvih korakih sem počasi prešel na počasen tekaški korak in se iz kilometra v kilometer boril predvsem z gnečo.
Po nekaj kilometrih in malo več prostora sem prišel v svoj ritem in začel uživati lepote zgodovinskega mesta in doživljati izvrstno vzdušje, predvsem zaradi velikega števila ljudi, ki so se zbrali na ulicah, da spodbudijo tekače. Skozi celotno traso so bili poleg navijačev tudi gasilci, ki so z vodo pridno pršili pregreta telesa tekačev, glasni bobni, glasbeni ansambli, mogočni zvočniki, ki so v vseh mogočih ritmih dvigovali pulz tekačev, skratka vzdušje je bilo nepopisno in imel sem veliko dela, da sem uspel nadzorovati zastavljeni srčni utrip, ki je zaradi silne evforije silil v višave.
Po pretečenih 21 kilometrih sem se še vedno počutil odlično, čas 1:33 je bil malo pod načrtovanim, vendar že na 25 kilometru sem zaznal utrujenost, ki se je nato kljub zaužitim gelom stopnjevala. 30 kilometer je bil že zelo težak in bitka med nogami in glavo je bila v polnem razmahu. Na famoznem 35. kilometru, nisem imel več skrbi s previsokim utripom, noge so vztrajno nasprotovale možganskim impulzom in prvič sem začel razmišljati o tem, da bi samo za nekaj trenutkov postal in pohodil. Vendar ne, v Valencio nisem prišel na sprehod, kljub počasnejšemu koraku grem naprej, vendar še vedno tečem. V boju z neusmiljenim soncem in kilometri, ko noge vse manj služijo osnovnemu namenu, ko telo kriči od utrujenosti, vztrajno iščem oporne točke in tukaj se v vsej svoji veličini izkažejo glasni navijači, misel na naporne treninge mi vbrizga nekaj dodatnega adrenalina, ob pogledu na objeme in poljube utrujenih tekačev s svojimi bližnjimi se tudi sam spomnim, da tam nekje daleč tudi zame stiskajo pesti moji navijači, predvsem moji hčerki, sin in razumevajoča, ljuba moja najdražja, pred katerimi sem ponosno obljubil, da bom pretekel maraton. Od 35. do 40. kilometra je bila čista drama, oglašati so se začeli boleči žulji, zato se opozorilna lučka ne prižiga več le občasno, temveč sveti kot ulični reflektor, vsak korak je izziv, vendar sem se ob stalnem samo spodbujanju, nekako le privlekel do 40 kilometra.
Animo! Solo un poquito mas! Ajde! Samo še malo! So vzklikali navdušeni navijači. In končno zagledam znani obraz v publiki, ki me dodatno spodbudi, še zadnji kilometer, počasi že dojemam veličino maratona in končno tako željena modra preproga v zaključnih metrih. Konec! Zaradi izčrpanosti je bil korak nestabilen in majav, težko sem hodil, vendar cilj je bil dosežen in krik nepopisnega veselja je potrdil mojo prigarano radost.
Na cilju sem čutil veliko utrujenost. Ob čakanju, da mišična bolečina nekoliko mine in ob srkanju zasluženega tretjega radlerja, so se v glavi prepletala vsa mogoča čustva, v kotičku očesa pa se je počasi nabrala “rosa” lastnega ponosa in vem, da je bil to dan, ki bo poleg izjemnih dogodkov mojega življenja za vedno ostal v mojem srcu. Poleg uresničenih sanj sem vesel, da mi je uspelo preteči maraton tako, da si želim odteči tudi naslednjega.
Veselje in izmenjavanje osebnih izkušenj se je nadaljevalo skozi celo nedeljo, glas Primoževe harmonike in veselo prepevanje domačih slovenskih pesmi, pa je bila potrditev, da nam maraton ni pobral čisto vseh moči.
V naslednjih dveh dneh smo si s pomočjo izposojenih koles lahko ogledali največjo pokrito tržnico Mercado Center, Oceanografic-ov podvodni svet, ki je tako velik, da potrebuješ zemljevid za orientacijo, plažo kjer smo si malce bolj vroči privoščili osvežujoče plavanje in ostale mestne znamenitosti vključno z izsušeno rečno strugo, ki so jo spremenili v park. Med napornim kolesarjenjem pa smo izgubljeno energijo pridno nadomeščali s pivom in uličnim tapasom.
Čestitke vsem ostalim, predvsem pa Hvala vsem, ki ste mi pomagali, me spodbujali ali dali nasvet. Se vidimo na naslednjem maratonu!
Igor Štrbenc
