V soboto, 30.8. zjutraj se nas je zbralo 6 gladiatorjev, ki smo bili pripravljeni zagrizti v Stravin izziv – v enem dnevu prekolesariti 252 km ali več. Na pot smo se odpravili ob 7:15, ko je bila megla še gosta, temperature pa nizke. Kljub temu je sonce že počasi nakazovalo, da bo lep dan. Na začetku naše poti nas je spremljal še Črt Šuštar, ki nam je z zaveterjem in moralno podporo prihranil nekaj moči in nam dal zagona za nadaljevanje. Žal se je odločil, da nas pri Radečah zapusti in odvrti proti domu. Ostalih 6 zagriženih – Jure Švent, Mitja Remih, Boštjan Bratkovič, Jože Vesel, Mitja Sitar in moja malenkost, Blaž Pucelj, smo nadaljevali pot proti Celju. Iz posavske megle se je začelo dvigovati Zasavsko hribovje.
V jutranje Celje smo prispeli ob 8:45 in takoj po CPP-ju zapeljali na kolesarske steze. V knežjem mestu smo odvili na malico na Trojane, kjer smo si povrnili nekaj kalorij po relativno položnem klancu. Na kranjski strani nas je pričakal spust, kjer sta Jože in Boštjan demonstrirala, kako se pelje v zaveterju kombija. Na dnu smo se spet zbrali in nadaljevali pot proti Domžalam. Tam so nas pričakali semaforji, kateri so kot nalašč, vedno svetili rdeče.
V Ljubljano smo prispeli čez Črnuče, kjer smo celo sestopili s kolesa in hodili po nedokončani mostni konstrukciji čez Savo. V Ljubljani so nas spet pričakale kolesarske steze in nesreča – na eni izmed kolesarskih stez se mi je uničil nov GPS kolesarki števec – kar je povzročilo, da so me ostali morali čakati na bencinski postaji, ko so ugotvoili, da en član njihove odprave manjka. Po nekaj izrečenih besedah, ki morda niso za javnost, smo pot ndaljevali proti Škofljici 🙂 Tam smo zavili proti Pijavi Gorici in nato proti Želimljam, kjer smo po robovih Ljubljanskega barja prispeli do klanca na Turjak.
Iz Turjaka nas je pot peljala naprej proti Ribnici in Kočevju, kjer se je Boštjan odločil, da nam pobegne in postavi boljši čas. To se mu ni obrestovalo, ker smo ga še pred Kočevjem ujeli in se spet sestavili v skupino. Po obisku Medveda pred Kočevjem, smo pot nadaljevali proti Dvoru. Tam se je Boštjanu spet začelo muditi domov, vendar je tokrat seboj potegnil še Mitjo in Jureta. Z Jožetom in Mitjo Sitarjem smo nadaljevali v nekoliko počasnejšem tempu in upanju, da se ponovno sestavimo v skupino. To nam je uspelo na prvi bencinski črpalki za Dvorom. Sestavljanje skupine ni ustrezalo Jožetu, ki je nadaljeval pot v svojem tempu brez postanka. Tudi njega je skupina ujela in v Stražo smo ponovno prišli nekako skupaj, kjer pa nas je že kot prvi zapustil Mitja Sitar, ki je krenil naravnost proti domu. Ostalih pet se nas je na hitro oglasilo še v novoodprti gostilni Eldorado v Potoku, kjer sva se z Boštjanom dogovorila, da “doštukava” še 40 km in ta dan narediva 300 km.
Tako sva skočila še na hitro do Šentjerneja in nazaj v Novo mesto. Domov sem prispel ob 18:30, skupaj sem peljal 9 ur in 32 minut. Po 300 km je povprečna hitrost bila 31,5km/h 😉
Naše vožnje na Stravi:
