V nedeljo je bil čas za daljšo turo in izlet obenem, saj na sporedu ni bilo zanimivih maratonov ali dirk. Društvo je organiziralo prevoz in vse ostale kar spada zraven, da smo se konec dneva vrnili nasmejani in prijetno utrujeni! Odhod je bil ob 8:00 iz Novega mesta, ob 8:30 smo pobrali še enega člana v Grosupljem ter se odpravili na izhodiščno točko v Kranjsko Goro. Na startu nas je počakal novi član, “domačin” Rok Dokl, ki se nam je tudi pridružil na kraljevski etapi. Tako nas je bilo kar 9 Sprintovcev in trije kolegi iz KD Papež Podgorje.
Pot nas je vodila po kolesarski stezi iz Kranjske Gore mimo Podkorena v italijanski Trebiž nato pa smo zavili levo proti prvemu manjšemu prelazu Predil. Od tu smo se spustili proti Logu pod Mangartom, vendar ne popolnoma do dna, kajti pred tem smo še zavili na Mangart, slovensko najvišje ležečo cesto! Mangart smo prevozili v zmernem in vsak v svojem tempu! Pred vzponom na Mangart je imel Boštjan žal okvaro “špice” na zadnjem obroču, zato je bil primoran obrniti ter se odpeljati nazaj v 30 km oddaljeno Kranjsko Goro na servis, od koder se je nato povzpel naproti ostali ekipi, skozi Vršič v dolino Trente! Ostali smo se na vrhu Mangartu pri 11° C malce oblekli in oddrveli v dolino! V Strmecu pod Mangarton smo si še natočili zaloge in oddrveli proti Bovcu, oziroma dolini Trente. Tam nas je čakal še zadnji vzpon dneva, 1611 m visoki Vršič! Od vznožja do vrha smo zopet prekolesarili vsak v svojem lagodnem ritmu, kajti za nami je bilo že kar nekaj višinskih metrov kakor tudi kilometrov! Temperatura v dolini Trente je bila idealnih okoli 22° C in do vrha Vršiča se ni pretirano spremenila!
Naj omenimo nekaj zgodbic ki so se nam pripetile 🙂
Tik pod vznožjem Vršiča smo opazili da manjka Klemen, ki je bil primoram sam kolesariti zadnjih 20 km. Na kolesu je preživel 5 ur in 44 minut pri povprečnem srčnem utripu 172 in to z eno frutabelo. Kapo dol!
Andrej je pri enem od izvirov na vzponu pozabil sončna očala, kar se je spomnil šele pod vrhom Vršiča. Ostalo mu ni drugega, kot da se obrne in podre naše rekorde, kajti ta dan je imel edini preko 3000 višinskih metrov, ostalo smo se ustavili pri številki 2760 mnv.
Jernej je skrbel, da tempo ni bil prepočasen po “ravnini” skozi Trento. Rok je premierno zavil na Mangart v zelo dobrem ritmu, zato je malce “pribremzal” na Vršič, a kljub temu vse te hribe premagal brez težav, kakor ostali!
Ostali smo malce poskrbeli za Niko, da je bila v zavetrju in vseskozi s skupino.
Čestitke vsem: Brane, Nika, Gregor, Andrej, Klemen, Rok, Jure, Boštjan in Jernej!