V nedeljo 6.10. se je v Istri, natančneje v Umagu, odvijal še eden zadnjih maratonov v sezoni. Lansko leto v premierni izvedbi se je maratona udeležilo 14 članov, letos zaradi slabšega vremena le 2. Napoved je bila vseskozi negotova in za konec sezone smo si želeli lepšega vremena, a tu nimamo kaj. Kolesarstvo ni šah 🙂 Od 5 prisotnih članov na štartu sta se 2 le odločila, da se spopadeta s traso – Jure P. na krajši, 87 km dolgi trasi, ter Gregor S. na daljši, 163 km dolgi trasi.
Prav ob 9h, ob startu maratona je začelo močneje deževati, a prvi kilometri so minili hitro in kmalu se je stanje umirilo. Jure je žal po približno 10 km videl, da so pogoji pretežki in tako zaradi varnosti obrnil nazaj proti štartu in se hitro opravil v topla oblačila, Gregor pa je na dolgi trasi vstrajal do cilja.
Gregor je po dirki povedal
Dirka je bila do približno 30 km mirna in brez posebnosti. Malce pred Višnjanom je prvi napadel Emanuel Kišerlovski, brat mlajšega brata Roberta. Prvi se je na napad odzval Primož P., za njim Igor Kopše (tudi poznejši zmagovalec maratona) in takoj za njim še Primož Obal. Jaz sem to akcijo zamudil, ker sem bil tisti trenutek preveč v ozadju. Ko sem ugotovil, kdo vse je spredaj, sem želel zasledovalno skupino, ki je takrat štela približno 30-40 kolesarjev vzpodbuditi k dvigu tempa, a nihče ni želel sodelovati.
Po razcepu velikega in malega maratona, nas je na trasi velikega maratona ostalo približno 25. Ker nihče še vedno ni bil pripravljen sodelovati pri lovljenju ubežnikov, sem sam poskrbel, da sva se dva kolesarja odcepila in podala v beg za ubežno, vodilno četverico, malce kasneje pa še dva in tako smo družno vztrajali približno 10 km, ko se nam naknadno pridruži še peti član zasledovalne skupinice. V ozadju je očitno, kot običajno, prišlo do neinteresa in skupina se je tako nekoliko “ustavila”, kot pravimo v kolesarskem žargonu. Po 10-15 km lovljenja smo na ožji cesti na manjših gričih zagledali ubežnike. Vedel sem, da moramo nadaljevati v visokem tempu. Ko smo prišli na strme vzpone in prav tako strme in ozke spuste, sem videl, da je moja skupina prepočasna na spustih. Ker sem približno 1 km pred seboj na serpentinah zagledal ubežnike, sem se odločil, da jih ulovom sam. Zame je bila to ta dan osebna zmaga 🙂
Mirne nadaljevali le trije. Na vrh Ipšija, oziroma Oprtalja smo prikolesarili posamezno, v razmaku 30 s, tudi Igor je bil že blizu. Najbolje je ta klanec odpeljal Primož P., saj je nanj prišel prvi in vseskozi cca. 35 km do cilja vztrajal sam, a neuspešno. Po dolini proti zadnjemu vzponu na Buje in proti Grožnjanu smo bili skupaj jaz, Obal in Kišerlovski. Igor nas ujame na sredini vzpona in se nemudoma odpelje naprej. Tukaj sem spoznal, da v nogah ni več goriva, saj sem preveč energije pokuril pri lovljenju 🙂
Proti cilju sta tako skupaj nadaljevala Igor ter Emanuel in ujela vodilnega Porento približno 10 km do cilja, jaz in Obal pa sva zadaj skupaj preživljala zadnje kilometre in bolečine. Na koncu je pred Emanuelom zmagal Igor Kopše, s 3 minutami zaostanka je pripeljal sam Porenta, z dodatnimi 4 minutami pa sva prišla jaz in Obal kot 4. in 5. Zanimiva in težka dirka ni kaj, ampak vredna truda, saj smo se znova naučili nekaj novega.
