32. Maraton Franja

Minulo nedeljo je potekal slovenski kolesarski praznik, že 32. kolesarski maraton Franja. Člani KD SPRINT smo se tudi letošnje Franje udeležili v kar lepem številu in družbi več kot 3200 drugih kolesarjev in kolesark.

Masovni dogodki, kot je Franja vsako leto zaradi množičnosti, kolesarjev, ki niso vajeni vožnje v skupini ali pa kančka neprevidnosti (drugih) poskrbijo za lepo število padcev, izjema pa ni bila niti letošnja. Praktično vsak član KD SPRINT, ki se je Franje že udeležil, lahko postreže s svojo zgodbo “tipanja asfalta” ali pa kako je temu za las ušel. Med letošnjimi nesrečneži je bil med drugimi na žalost tudi nedvomni favorit za katero od najvišjih mest, Gregor Sikošek, ki pa je zaradi napake drugega kolesarja s padcom letošnji spektakel končal že po 46/156 kilometrih.

Nekaj več sreče in dober nastop so doživeli SPRINT-ovci, ki so se udeležili malega maratona (97 km) od katerih velja izpostaviti Jureta Purebra, ki je v cilj pripeljal le 10 minut za zmagovalcem.

Z odlično zasedbo in dobrimi časi se lahko pohvalijo tudi naši člani, ki so se udeležili velikega (156 km) maratona, saj so bili aktivno prisotni na čelu različnih skupin in po hitrem postopku opravili s Kladjem, posebej pa moramo pohvaliti članico Ireno Rodič, ki je letošnjo kolesarsko sezono vzela zares, saj se je opogumila in se udeležila trase velikega maratona. Bravo Irena! 😉

V sklopu Maratona Franja je v petek potekal še Intersportov kronometer, kjer sta Brane Bojanc in Gregor Sikošek oba dosegla 3. mesto v svoji kategoriji.

O svoji boleči izkušnji Franje pa član Mitja Remih:

Letos je bila moja strategija povsem drugačna kot lansko leto, ko sem dal praktično vse od sebe v danih razmerah. Tokrat sem se odločil, da se izognem gužvi ob samam štartu, se vozim bolj v ozadju, na vrhniškem klancu prehitim nekaj 100 slabših, se ustavljam ob okrepčevalnih postajah ter se v zmernem tempu peljem proti cilju. Žal se mi strategija ni izšla po željah 🙁

Če so se padci dogajali tudi med najizkušenejšimi v ospredju, je jasno, da je bilo oduzat katastrofalno. In lej ga zlomka, tudi pred mano se je zložil eden od udeležence, za katerega je bilo jasno, da gre na svoj maximum in je žal odreagiral tako slabo, da je prevrnil sebe in mene, nestrečnika. Po padcu sem najprej pogledal kolo, če je še vozno, saj mi je bilo škoda končati Franjo že po 35 km. Kolo je bilo brezhibno torej grem naprej… Auu, komaj sem ga zajahal! Asvalt je ipak trd… Med nadaljevanjem počasne vožnje (hitro ni šlo) me je skrbelo ali imam strgan cenjeni dres, pa je nasrečo ostal cel, kolena okrvavljena, mali tudi komolec… Ni panike, prišel bom do cilja in pika! Ko sem 1. po padcu želel iz košarice vzeti bidon sem videl, da me prst na roki tako bili, da sem v nadaljevanju uporabljal drugo roko.

Sem se pa držal načrta, da se ustavim na vsaki postaji z okrepčili, vendar se mi je bilo vsakič težko spravt iz kolesa in nazaj nanj. Težavna je bila predvsem bolečina v hrbtu, zaradi katere nisem uspel “aufzicat”. V zadnji tretjini proge sem si želel čim prej priti v cilj, zato sem skupaj s klubskim kolegom Črtom po končanem spustu s Kladja v dobrem tempu s “češko smeno” premagoval preostale kilometre. Nisem si več dovolil, da se vozim za nekom, saj je bilo jasno, da med ujetimi kolesarji ni takšnih, ki bi jim zaupal, da me šlepajo. Torej je bil trening kar dober. Zadnjih 20km, matr se vlečejo… Pa vendar mi je uspelo!

Danes, ko sem doma na bolniški (ne vem kaj mi je bolj naporno, ležat ali stat) se zavedam, da sem zase zmagovalec, saj tako težke Franje upam, da zame več ne bo. Res, da sem se včeraj zaklel, da je bila to moja zadnja, danes več nisem tako zelo prepričan…želim si samo to, da bom lahko čim prej zajahal kolo.