Sobota, 25.6., je tisti datum, ki si ga bomo zapomnili kot uspešno izpeljan klubski dogodek.
“Rana ura zlata ura”, se glasi slovenski pregovor. In tako je tudi bilo, ob 6.15 h, nas je Revozov kombi že peljal proti Ljubljani, kjer smo naložili še zadnjega sprintovca.
Izhodišče našega podviga je bilo majhno mesto Železniki. Še dobro, da ima Google tudi teto Wiki, ki pravi naslednje: Železniki so majhno mesto na Gorenjskem, kot pove ime, ima bogato tradicijo železarstva, o njej pa še pričajo železarske hiše in eden od dveh plavžev, ki je zdaj restavriran in ohranjen kot tehniški spomenik.
Startali smo po planu, točno ob 8.00 uri so bili blokeji trdno pripeti v pedalih in že smo vrteli proti prvemu vrhu, Soriški planini. Najvišja točka asfaltiranega dela ima ime, Bohinjsko sedlo. Bogo, hvala za fotografiranje.
Sledil je dolg a prijeten spust v Bohinjsko Bistrico, turističen kraj, v katerega zahajajo navdušeni pohodniki in ljubitelji lepe narave. Sledil je kratek posvet, po katerem se je Rudi odločil, da se v svojem tempu odpravi proti Bledu, vzpon na Pokljuko pa osvoji kdaj drugič.
Ostali smo z ravno pravo kadenco zagrizli v strm asfalt proti vrhu. Da se srce ni preveč umirilo je najprej poskrbel biatlonec Jakov Fak, ki je z MTBjem pridrvel izza ovinka, navzdol seveda. Kasneje so v dolino drvela še, vročini primero odpravljena, dekleta, ki so povsem resno trenirala tek na smučeh oz. nordijsko rolanje, res je bilo vroče in soparno.
Ker smo bili tako blizu, je bila želja članov, da si od blizu ogledamo športni center Pokljuka. Glej ga zlomka, že km pred centrom smo naleteli na pravi prometni kaos ter veliko “uniformiranih” skupinic, le kaj se dogaja, smo se spraševali. Oviratlon! Vzdušje je bilo tako prijetno, da smo že sanjali o pivo pavzi, a se je bilo potrebno hitro odpraviti dalje, saj sta nas v dolini že čakala Rudi in Dragan. Naučili smo se tudi, da je na Pokljuki žaba = krava, torej pozor na cesti.
Na Bledu smo naredili krajšo pavzo, na otok se nismo odpravili, smo si pa zato vzeli čas za kremšnito in pijačo. Ali je Blejska kremšnita res tista ena in edina in najboljša, hm, mnenja so različna, v soboto je to definitivno držalo. Na Bledu nas je zapustil Martin, ki se je kar direktno odpeljal domov v Ljubljano, bravo.
Ostale nas je čakal še zadnji del prvotno začrtane trase. Najprej smo osvojili Kropo, zibelko slovenskega Kovaštva, iz katere smo takoj prešli v strmino proti Dražgošam, vas v kateri je potekala bitka, ki je v 2. S.V. omajala mit o nepremagljivosti nemške vojske.
Zanimivih dogodkov kar še ni bilo konec, tik pred končnim ciljem smo naleteli še na “šrango”. Hlod je bil sicer že prežagan, ženin se je poslavljal, mi pa mimo fejst žejni. Aja, smo na Gorenjskem :).
Krog smo zaključili, zato je sledilo zasluženo in odlično kosilo v gostilni Kveder, Rudi hvala za predlog, 100 m gor ali dol. Ravno smo se naslonili nazaj in razmišljali o odhodu, ko iz daljave zaslišimo hupanje, petje in glasbo. Naučili smo se, da obstaja tudi Društvo lastnikov vozil Unimog, njihova srečanja pa so približno takšna kot naša, “vesela”.
Še dobro, da je Brane parkiral tik ob cesti, kelnarca nam je namreč že ponujala prenočišča v kolikor smo “slučajno” zaparkirani.
Rudi, Dragan, Brane, Martin, Mitja, Klemen in Matej smo tisti, ki vas vabimo, da se nam naslednjič pridružite.
Uroš Skušek pravi
Najdi vsiljivca na sliki 🙂
Iztok Fink pravi
Malo sem vam fauš. Je pa ta trasa še malo pretežka zame. Drugič 😉
KD SPRINT Novo mesto pravi
Se mi zdi, da smo našli našega vsiljivca ?